Ne potrebuješ. Lahko ga napišeš sam. Vendar moraš biti do sebe iskren in strog ter se vprašati:
“Ali res znam napisati življenjepis, ki bo iz vseh mojih izkušenj poudaril tisto, kar je resnično pomembno za delodajalca, ki to bere?”
“Ali znam življenjepis oblikovati v neko smiselno celoto?”
“Ali je morda še kaj, na kar sem pozabil ali sploh nisem pomislil, da bi lahko napisal?”
Moji prvi življenjepisi so bili pravi polom! Takrat sem bila namreč mnenja, da so oh in sploh odlični in da ni pomembno, kako življenjepis izgleda, če imam dobre delovne izkušnje. To je približno tako, kot bi vrhunski fotomodel s popolno postavo – za katero trdo gara, jé izključno organsko hrano in srka zelene smutije – prišel na casting v ohlapni krompirjevi vreči! Telo bi ostalo zakrito in prav nihče od agentov fotomodela zagotovo ne bi najel!
Na to, da moj življenjepis ni takšen, kot mora biti, me je prvič opomnil Blaž, ki je bil moj mentor za delo v ZDA. On mi je priporočil, naj dam svoj življenjepis lektorirati in ga pregledno oblikujem. Takrat sem se namreč prijavljala za delo v ZDA in kandidatov z vsega sveta je bilo ogromno. Vedela sem, da imam primerne delovne izkušnje, zaključeno srednjo šolo, prav tako pa sem v prijavo vložila veliko svojega časa, se ukvarjala z goro dokumentacije ter nenazadnje vložila nekaj čez 700 evrov. Ta denar je bil takrat zame vreden zlata in – roko na srce – to je bilo vse, kar sem imela na računu. Nisem mogla pustiti, da me pomanjkljivo napisan življenjepis, ki ne poudarja mojih najpomembnejših izkušenj in vrednot, odvrne od potencialnega delodajalca. Za en teden sem se zakopala v delo, prebrala nekaj literature o pisanju življenjepisov in na koncu sestavila prav ličen življenjepis. No, če bi se ocenjevala sedaj, bi popravila kar nekaj stvari! A takrat je bilo to dovolj. Dobila sem sanjsko službo v Severni Karolini kot vodja mentorjev v skavtskem taboru. Blaž me je takrat tudi prvič soočil s tem, da za pridobitev dela potrebujem priporočila prejšnjih delodajalcev. Kako se lotiti tega, sem opisala v tem blogu.
Še eno zgodbico imam za vas. Delo v tujini je postajalo vse bolj resna zadeva. Kako močno sem si želela dela na zasebni jahti, kjer bi ne samo spoznala vsakdanje življenje najbogatejših ljudi na svetu, ampak bi se lahko učila tudi o visoki kulinariki, vinarstvu, luksuznem interjerju ipd. A če si novinec, je delo v jahtni industriji izredno težko dobiti. Konkurence je skoraj toliko, kot je peska v Sahari. Vsi namreč sledijo obljubam o dobrem izkupičku in zavidljivem življenjskem slogu, ki ju prinašata delo in življenje na jahti (če te zanima delo na jahti, klikni TU). A priti na jahto je dolgotrajen proces, rezerviran le za najvztrajnejše kandidate. Kapitani, jahtni agenti in glavni stevardi, ki zaposlujejo, so tako zelo strogi, da velja biti pozoren na prav vsako besedico, ki jo zapišeš v svoj življenjepis.
“Priporočam, da iz življenjepisa vržete ven besedno zvezo strong-minded,” mi je velela visokorasla rjavolasa jahtna agentka iz agencije Bluewater, ko je med najinim sestankom natančno pregledovala moj življenjepis. “Že prav, da ste odločni in močni, a delodajalec lahko to razume, kot da ste konfliktni in trmasti. Takšnih pa si na jahti, med stresnim vsakdanom in strogim režimom, nihče ne želi,” je še pripomnila.
Tako sem se udeležila posveta še pri nekaterih drugih jahtnih agentih in vsak od njih me je opomnil na napake, ki sem jih naredila v življenjepisu, ter mi obenem podal še zlata vredne nasvete.
Da se vrnem k prvotnemu vprašanju – DA, pisanje življenjepisa se izplača prepustiti profesionalcu, ki ve, na kaj je treba paziti in kaj nujno izpostaviti. Kljub temu da sem se sama preko vseh izkušenj s pisanjem življenjepisa izpopolnila in izvedela toliko pomembnih informacij, je to terjalo ogromno mojega časa. Če pogledam nazaj – preveč. Meni je to koristilo, ker lahko sedaj pomagam TEBI. Tebi pa je lahko vse neznansko olajšano, če mi to delo prepustiš, saj mi je veliko veselje.
Maja